Partljičeva igra ima vse elemente ljudske igre, v kateri se vrstijo prizori v dinamičnem in po dogodkovno raznolikem tempu. Karakterji so izbrani iz ljudstva in današnji, ter kot taki za gledalce zelo prepoznavni. To so ljudje današnjega časa z današnjimi stiskami, težavami in srečnimi trenutki. Vse pa se odvija v živahnem, na trenutke kar divjem ritmu dramaturgije, ki je tako značilna za komedijsko strukturo.
Partljič v svoji igri, »Čaj za dve« opiše usodo dveh varovank v domu penzionistov, ki » čakata na smrt v čakalnici smrti«, ki pa ni mirovanje in ne samo žalosti polno mrtvoudno čakanje, temveč, ker življenje gre naprej, prej možnost novih doživetij in spoznanj, Celo novih ljubeznih, ki se na začudenje obeh varovank tudi v teh – poznih letih dogodijo.
Tako se v igri mešata in prevračata pesimizem in optimizem, demenca in ljubezen in smrt, kot poduk, da je življenje lahko lepo in polno, da je starost samo en del znotraj celovitosti življenja. Kajti biti starejši, ne pomeni biti tudi brez čustev in brez življenjskega soka, ampak je le obdobje, ki je enakovredno vsem drugim v življenju človeka.
»Čaj za dve«, je komedija v pravem pomenu besede in ena boljših iger komediografa Partljiča.
V njej se mešajo salve smeha s solzami. Je nabita z čustvi in silno energijo, ki jo v predstav izžarevajo nastopajoče osebe. V uprizoritvi ni trenutka medlosti in praznine, saj igralci gledališča Toneta Čufarja, kot že velikokrat prej dokazujejo svojo predanost in silno željo po igranju, igranju karakterjev v igri sami.
Kar pa odlikuje igro gorenjskih igralcev je disciplina in neceneno zabavljaštvo, oblikovanje vlog po različnih dialektih in jasna in čista govorna podoba predstave. Zato izvedbeno podobo predstave dviga na nivo, ki je lasten poklicnim gledališčem, predstavo samo pa po njeni celoviti podobi za po krstni mariborski uprizoritvi na mesto predstave s presežkom.

Iztok Valič