V Gledališču Toneta Čufarja na Jesenicah so se zaključili 22. Čufarjevi dnevi - festival ljubiteljskih gledališč, na katerem se je za štiri Čufarjeve plakete potegovalo pet gledaliških predstav.
PLAKETO ZA NAJBOLJŠO ŽENSKO VLOGO DOBI

SONJA SIMETINGER
za vlogo Francine v predstavi
Ženske Štorije
Studio A, KUD Slovenj Gradec
Sonja Simetinger je temperamentno in prepričljivo preigrala trenutke strahu pred samoto ženske srednjih let, ne da bi zašla v past patetičnosti in prevelike nazornosti. V ogledalu humorja njena interpretacija premore iskrene tančine tesnobnosti, vlogi pa dodaja čar tudi kultura govora.
_____________________________________________________________
PLAKETO ZA NAJBOLJŠO MOŠKO VLOGO DOBI

IVAN BERLOT
za vlogo Boga, kače, Sare in hudiča v predstavi
Od kraja do raja
KD Igralska skupina pri GTČ Jesenice
Ivan Berlot je z inteligentno razčlembo vseh štirih vlog, pri katerih je skupni imenovalec smiselna skepsa, nanizal vrsto zelo čistih trenutkov prave komedijantske žlahtnosti, ki gledalca očarajo in ga napeljujejo k dialogu s spoznanji človekovega bivanja.
____________________________________________________________
PLAKETO ZA NAJBOLJŠO PREDSTAVO
PO IZBORU PUBLIKE DOBI
(povprečna ocena 4,50)

Šentjakobsko gledališče Ljubljana
za predstavo Jaouia in Bacrija
DRUŽINSKA ZADEVA
v režiji Jaše Jaminka
Predstava »Družinska zadeva« prinaša na ironičen način
nerazumevanje med egoističnimi člani tipične
družine srednjega sloja in je odblesk trenutka, ki ga živimo.
_____________________________________________________________
PLAKETO ZA NAJBOLJŠO PREDSTAVO
PO IZBORU STROKOVNE ŽIRIJE DOBI

KD Igralska skupina pri GTČ Jesenice
za predstavo Amedeje Ličen
OD KRAJA DO RAJA
v režiji Gabra K. Trseglava
Avtorica in režiser sta pripeljala predstavo
»Od kraja do raja« do izpovedne celovitosti z zanimivo likovno scensko
podobo, učinkovito avtorsko glasbo, duhovito kostumacijo in dobro
interpretiracijo besedila.
_____________________________________________________________
Pripis v imenu stroke:
Po ogledu vseh predstav žirija želi povedati, da se izbor besedil in posledično tudi predstav zateka v onesnažene tolmune človeških odnosov, kjer ne velja več rek: človek človeku volk ampak človek človeku piranja. Če naj preživim in preživeti moram, naj se napijem krvi. Kajpak ne svoje.
Žirija pogreša več tehtnosti pri izbiri gledaliških del, ki jim čas ni odvzel aktualnosti nasproti žanrsko ne povsem opredeljenim muham enodnevnicam, ki se napajajo iz drobnih nepomembnih vrelišč življenja.