POROČILO SELEKTORJA:

Suhoparno poročilo bi bilo enostavno zapisati: ogledal sem si 24 predstav in med njimi izbral pet uprizoritev za letošnje Čufarjev dneve. Te so………

Ob tem zapisu pa se pred mano odpre neizmeren prostor slovenskega gledališkega ustvarjanja. Prostor, ki s svojo pestrostjo, veseljem in entuziazmom predstavi vso širino slovenskega ljubiteljskega gledališča. Za vsemi temi predstavami stoji brez števila predanih ustvarjalcev tako na programskem, kakor tudi na izvedbenem in organizacijskem področju.

Pri programski izbiri so predstavljene praktično vse zvrsti gledališča, obogatene  s pristopom časa in prostora. V teh 24 predstavah so se pojavile sicer največkrat komične zvrsti, ki pa so vsaka zase in vse skupaj kazale željo ne samo po zabavi, temveč tudi po plemenitem posredovanju vsebin. Tako smo se srečali s situacijskimi komedijami, posebno mesto so imele tako imenovane črne komedije, pa burke, veseloigre, stand up komedije, priredbe filmskih scenarijev in parodije. Na drugem polu gledališkega spektra pa so dela resnega značaja, polna medčloveških odnosov, odnosov do generacij in do gradiva v vseh oblikah in poskusih in eksperimentih. Neverjetno je, kako si gledališčniki vedno najdejo projekt, ki jim je »napisan na kožo« in ga z veseljem prenašajo na publiko.

Druga plat je izvedbenega značaja. Tu se vidi velika predanost nastopajočih do projekta, do igranja, do podajanja vsebin in misli, ki pa na veliko veselje nikoli ne preraste v ceneno koketiranje s  publiko, v ceneno burkaštvo ali v sprenevedanje. Igralski pristopi so večinoma odvisni od obrtnega znanja in veščin izvajalcev, vedno pa imajo v sebi samosvoj ustvarjalni naboj in poslanstvo. V zelo pozitivni obliki se je letos pokazala uporaba slovenščine, pa naj bo to v žlahtni dialoški obliki, v domačem govoru, v konverzaciji, kakor tudi v zborni izreki in čisti dikciji. Tu mislim so ustvarjalci pokazali veliko zavedanje o vlogi jezika in so dokazali, da je živost jezika lahko tudi v ljubiteljskem gledališču na zavidljivi ravni.

Na organizacijskem področju pa je selekcija pokazala, kako Slovenci dihamo z gledališčem, kako nam ni vseeno kje in kdaj nastopamo, da vedno poiščemo primerno lokacijo in logistiko, da poskrbimo za ustrezne scenske in kostumske elemente in v zadnjem času tudi za zvočne učinke.

Ob gledanju pa se pojavi še nekaj nevidnega. To je občinstvo. Ne vidi se ga, se pa sliši, slišijo se reakcije, smeh, jok in tisto, kar je najbolj zanimivo, to je zaupanje do izvajalcev. To je pripadnost projektu, to je reakcija, to je spontan aplavz poln priznanja in hvaležnosti do nastopajočih.

Vse to in vse kar sodi k temu je porok, da slovensko gledališče živi v še tako majhnih krajih, da živi med ljudmi in za ljudi, da dokazuje svojo prisotnost in predanost. Vse to je dokaz, da smo Slovenci na srečo obsedeni z gledališčem, da ga imamo radi, ga spoštujemo, negujemo, razvijamo in predajamo iz generacije v generacijo. In to je namen Čufarjevih dnevov, te jeseniške gledališke manifestacije, ki s tradicijo in predanostjo organizatorjev vsako leto pripravi enega od prerezov ljubiteljskega gledališkega  ustvarjanja.