USTVARJALCI:

Režija in mentorstvo: Vid Klemenc

Svetovalec za gib: Klemen Janezič

Scenografija in oblikovanje luči: Matic Hering

Kostumografija: Aleksandra Džajić

Grafično oblikovanje: Ema Babič

Foto: Nik Bertoncelj

Kdo (b)riše meje gnusa?

Predsednice Wernerja Schwaba so črna komična drama, ki na grotesken način v ospredje postavlja tri čistilke; že upokojeni Erno in Greto in nekoliko mlajšo Maričko. Vse so se celo življenje urile hitro in učinkovito pobrisati še tako trdovratno umazanijo in so na tej točki praktično že prekvalificirane za svoje umazano delo. Tako lahko v zlatih letih svojega življenja svoj čas posvetijo čiščenju ene najbolj umazanih straniščnih školjk – človeške družbe. Erna, Greta in Marička se kot predstavnice nižjega, delavskega razreda, znotraj svojih dialogov sprehajajo po tankih mejah družbe in njenih zvestih podaljškov, kot so Rimokatoliška cerkev, oblast, vojska ter najbolj bogati in fini ljudje. Njihovo umazanijo so preučevale in čistile vse življenje.

Predsednice so bolj kot resnične ženske arhetipi. Nastavljajo ogledalo tistemu umazanemu in izrojenemu delu človeške psihe, ki ga vsakič znova skušamo zloščiti do čistega. Schwab v karakterizaciji likov freudovsko združuje spolnost, gnus in človeško blato. Erna, stiskaška, puritanka, s svojo čistostjo in natančnostjo uteleša analno kompulzivnost (zastajanje), med tem ko Greta s svojo razuzdano razsipnostjo postavlja njeno nasprotje, analno ekspulzivnost (eksces). Naivna in dobrodušna Marička v tem pogledu zavzema nevtralno, »čisto« stanje, ki še ni izkrivljeno od zunanjih vplivov in priučenega gnusa. Pri gledalcu skuša izzvati gnus na fizični ravni, Erna in Greta pa posežeta na področje globlje, moralne gnusobe. 

Človeška vrsta se ponaša s tem, da je edina sposobna čutiti občutek gnusa in morda se nam ravno zato najbolj gnusi to, kar nas opominja na našo živalsko prvinskost. Ti osnovni življenjski procesi, ki so povezani s prehranjevanjem, izločanjem, spolnostjo in s tem, da tudi naše telo smrdi, umira in razpada. Pri telesnih izločkih je pomembno poudariti, da načeloma niso moteči, dokler so zaprti znotraj sistema (tj. znotraj telesa). Ko enkrat primezijo na plano, pa blato kri in sperma postanejo srž gnusa in umazanije. Izstop iz sistema je torej nezaželen, če se zgodi, pa je hitro pospravljen. Kdor umazanijo sprejme in ponotranji, se lahko postavi na superioren položaj in od tam določa ločnice med moralnim in amoralnim, kulturnim in nekulturnim, čistim in umazanim. Predsednice na plan potegnejo marsikaj, koliko uspejo sčistiti in kdo je na koncu bolj umazan, pa prepuščajo presoji gledalca.

Anja Dolar