405. PREMIERA

Rok Sanda

PIONIR NOVEGA SVETA

Gledališki projekt ob 120 – letnici rojstva Toneta Čufarja.

PREMIERNA UPRIZORITEV: 14. NOVEMBER 2025 (krstna izvedba)

PREDSTAVA TRAJA 160 MINUT IN IMA ODMOR

NASTOPAJO:

Tone: Gašper Stojc

Lojze: Primož Košir

Beti, Silvira: Neja Šmid

Perko, Škrlj, Kranjc, Rojic, Rudi: Milan Trkulja

Angela, Slavka, Zdenka: Olja Šest

Anton, Bernot, Franko, Ehrlich: Klemen Klemenc

Webrova, Milica: Polona Šest

Thaler, Teply, Virgil, Strohmeier, Žebot, Vlado: Lojze Ropret

Kristan, Ivo, Kreft, Dolinar, Karel, Boris: Matija Kunstelj

Ana, Iza, Ivanka: Elizabeta Žnidaršič Stefanciosa

 

USTVARJALCI:

Besedilo in režija: Rok Sanda

Pomočnica režije: Jasna Dolčič

Scenografija: Rok Sanda in Samo Pivač

Glasba: Samo Pivač 

Luč: Klemen Košir

Ton: Matic Hering 

Kostumografija, rekviziti: Aleksandra Džajić

Grafična podoba: Rok Sanda in Samo Pivač

Koordinator igre: Gašper Stojc

Foto: Nik Bertoncelj

Mnogo zanimivih anekdot, ki sem jih spoznal tekom svojega raziskovanja, sem moral vreči iz besedila, da imamo zdaj predstavo, ki se lahko postavi na oder in ljudje ob njej (upam) ne zaspijo. Če bi moral na hitro oceniti, bi rekel, da sem na oder dal kakšnih dvajset odstotkov vsega, kar bi lahko povedal. Stvari je za en konkreten in zelo zanimiv roman.
Besedilo skuša zadeve simbolično združevati. Njegove pesmi, njegova besedila, vse se prepleta v tem dramskem delu, ki predvsem kaže na to, da so stvari na nek način ves čas enake. Borili so se za pravice, ki jih zdaj po koščkih izgubljamo.
Na koncu se Tone obrne proti nam. Ali bomo tudi mi zmogli svojo borbo? Ali bomo na koncu izgubili vse, pravice, svobodo in tudi svet sam, ker smo preveč radi buljili v zaslone, da bi opazili, da se kuhamo v vreli vodi?
Tone Čufar je bil pionir novega sveta. Seveda je bil v svojih prepričanjih ideološki. Ampak v srcu je bil čist. Želel je le boljši svet za vse. Moje besedilo je poklon temu Tonetu, ki je postal Čufar.

Pionir novega sveta je delo, ki skuša zabrisati meje med obdobji. Začne se nekje v letu 1925, konča v letu 1942, vendar so letnice nepomembne. Predstava nas popelje na izkušnjo, ki drvi iz prizora v prizor skozi življenje Toneta Čufarja, tja v neizogibno.
Če še niste vedeli, vam lahko pokvarim konec kar tukaj: Tone Čufar namreč umre. Klavrna je njegova smrt, žalostno neherojska, tragično prazna vseh fanfar. Morda mu zato postavljamo spomenik za spomenikom? Ker na njegovem pogrebu ni bilo nikogar.

Tone, v imenu vseh, ki smo prišli za teboj, hvala za tvoj boj. Mi ga bomo nadaljevali.
Tvoji potomci, novega sveta pionirji.

Rok Sanda,
režiser